Zakaj je Bog poslal Jezusa takrat, ko ga je? Zakaj ne prej? Zakaj ne kasneje?



Vprašanje: Zakaj je Bog poslal Jezusa takrat, ko ga je? Zakaj ne prej? Zakaj ne kasneje?

Odgovor:
»Ko pa je nastopila polnost časa, je Bog poslal svojega Sina, rojenega iz žene, rojenega pod postavo« (Pismo Galačanom 4,4). Ta vrstica izjavlja, da je Bog Oče poslal svojega Sina, »ko je nastopila polnost časa.« V prvem stoletju se je dogajalo mnogo stvari, ki so se – vsaj po človeški logiki – zdele idealne, da bi takrat prišel Kristus.

1) Med Judi tistega časa je bilo veliko pričakovanje, da bo prišel Mesija. Zaradi zatiralske rimske vladavine nad Izraelom so si Judje želeli in z upanjem pričakovali Mesijev prihod.

2) Rimska vladavina je združila veliko takrat znanega sveta pod svojo oblastjo in ustvarila družbeno, gospodarsko in politično enotnost v različnih zasedenih deželah. Ker je bilo cesarstvo relativno mirno, je to omogočilo potovanja, zaradi česar so lahko zgodnji kristjani širili evangelij. Takšna svoboda potovanja bi bila v zgodnejših obdobjih nemogoča.

3) Medtem ko je Rim osvajal vojaško, je Grčija osvajala kulturno. Koine, »vsakdanja« oblika grškega jezika (drugačna od klasične grščine), je bila trgovski jezik, ki so ga govorili po vsem cesarstvu, zaradi česar so lahko kristjani oznanjali evangelij različnim narodnostnim skupinam v enem skupnem jeziku.

4) Dejstvo, da njihovi mnogi lažni maliki niso uspeli dati različnim osvojenim narodnostnim skupinam zmage nad rimskimi osvajalci, je povzročilo, da so mnogi nehali častiti te malike. Obenem pa je, v bolj »kulturnih« mestih, pustila grška filozofija in znanost tistega časa druge duhovno prazne, tako kot pušča ateizem posvetnega materializma duhovno praznino danes.

5) Skrivnostne religije, ki so postale priljubljene v drugem stoletju, so poudarjale odrešenika-boga in zahtevale, da mu častilci darujejo krvave žrtve. Zato so lahko tisti, ki so bili vključeni v te skrivnostne religije, začeli verjeti v Kristusov evangelij, ki je vključeval eno dokončno nadomestno žrtev. Grki so tudi verjeli v nesmrtnost duše (vendar ne telesa).

6) Rimska vojska je novačila vojake iz mejnih provinc. Ko so ti možje v vojski potovali po cesarstvu, so bili izpostavljeni novim idejam, na primer evangeliju, ki še niso dosegle zunanjih provinc. Ti vojaki so potem širili krščanstvo, ko so v vojski odhajali na nova ozemlja. Na primer, najzgodnejša predstavitev evangelija v Britaniji je bila posledica prizadevanj krščanskih vojakov, ki so bili tam nastanjeni.

Zgornje izjave temeljijo na ljudeh, ki se ozirajo nazaj v zgodovino in ugibajo, zakaj je bilo obdobje, ki ga danes imenujemo prvo stoletje, dober čas za Kristusov prihod. Vendar razumemo, da Božje poti niso naše poti (Izaija 55,8) in da so to morda bili ali pa ne nekateri izmed razlogov, zakaj je Bog izbral prav ta čas, da pošlje svojega Sina. Iz sobesedila v Pismu Galačanom 3 in 4 je očitno, da je Bog skušal položiti temelj skozi Mojzesovo postavo, ki bi pripravila ljudi na Mesijev prihod. Postava naj bi pomagala ljudem razumeti globino njihove grešnosti, tako da bi videli, da ne morejo izpolnjevati postave. To spoznanje naj bi jih pripravilo, da sprejmejo Božje zdravilo za njihov greh po milosti v veri v Mesija Jezusa (Pismo Galačanon 3,22–23; Pismo Rimljanom 3,19–20). Postava »je bila postavljena« (Pismo Galačanom 3,24), da bi pripeljala ljudi k Jezusu kot Mesiju. To je storila z mnogimi preroštvi o Mesiju, ki jih je izpolnil Jezus (Psalm 22,17–19; Izaija 7,14; 9,5; 50,6; 53; Daniel 7,13–14; Zaharija 9,9; 12,10; Mihej 5,1, če jih naštejemo le nekaj). K temu dodajmo še Mojzesov sistem žrtvovanja, ki je kazal na potrebo po žrtvi za greh in na lastno neustreznost (zahtevano žrtvovanje se je monotono in nenehno ponavljalo). Starozavezna zgodovina je tudi prikazala podobe ali tipe Kristusove osebe in dela v življenju in zgodovinskih dogodkih hebrejskega ljudstva. Na primer, Abrahamova pripravljenost, da žrtvuje Izaka (Prva Mojzesova 22,1–19), celotno Jožefovo življenje (Prva Mojzesova knjiga 37–50) ali vse podrobnosti izhoda iz Egipta (Druga Mojzesova knjiga 1–40), če jih naštejemo le nekaj.

Nazadnje je Kristus prišel, ko je prišel, kot izpolnitev specifičnega preroštva. Daniel 9,24–27 govori o »sedemdesetih tednih« ali sedemdeset »sedmih«. Iz sobesedila vidimo, da se ti »tedni« ali »sedmi« nanašajo na skupine sedmih let, ne sedmih dni. Pregledamo lahko zgodovino in naštejemo podrobnosti prvih 69 tednov (sedemdeseti teden se bo zgodil v prihodnosti). Štetje sedemdesetih tednov se začne z ukazom, »da se obnovi in pozida Jeruzalem« (v. 25). Ta ukaz je dal Artakserks Longimanus leta 445 pr. Kr. (gl. Nehemija 2,5). Po sedmih »sedmih« plus 62 »sedmih« ali 69 x 7 letih, pravi preroštvo, »bo maziljenec pokončan in nič ne bo imel. Mesto in svetišče bo razdejalo glavarjevo ljudstvo, ki pride. Njegov konec bo v poplavi« (kar pomeni velikem uničenju) (v. 26). Tukaj je jasno sklicevanje na Odrešenikovo smrt na križu. Pred stoletjem je Sir Robert Anderson v svoji knjigi The Coming Prince [Knez, ki prihaja] podal podrobne izračune za 69 tednov, uporabil je ›preroška leta‹, upošteval prestopna leta, napake v koledarju, spremembe iz pr. Kr. v po Kr. itd. ter ugotovil, da se je 69 tednov končalo prav na dan Jezusovega zmagoslavnega prihoda v Jeruzalem, pet dni pred njegovo smrtjo. Če uporabimo to časovnico ali ne, gre za to, da je čas Kristusovega utelešenja povezan s tem podrobnim preroštvom, ki ga je zapisal Daniel več kot petsto let vnaprej.

Čas Kristusovega utelešenja je tak, da so bili ljudje tistega časa pripravljeni na njegov prihod. Ljudje vsakega stoletja od takrat naprej imajo več kot dovolj dokazov, da je bil Jezus resnično obljubljeni Mesija, ko je izpolnil Staro zavezo, ki je naslikala in napovedovala njegov prihod z veliko podrobnostmi.



Povratek na slovensko domačo stran



Zakaj je Bog poslal Jezusa takrat, ko ga je? Zakaj ne prej? Zakaj ne kasneje?