Vprašanje
Kaj je pomen knjige Joba?
Odgovor
Prvo in drugo poglavje Jobove knjige nam govorita o Jobu, človeku, ki je živel skladno z Božjimi zapovedmi, a je kljub temu prišlo nad njega vse hudo. Ljudje ponavadi, kadar se nam zgodi kaj hudega, godrnjamo, Job pa je reagiral bistveno drugače. Ko je izgubil premoženje in otroke, vidimo: »Govoril je: ›Nag sem prišel iz materinega telesa in nag se vrnem tja. GOSPOD je dal, GOSPOD je vzel, naj bo hvaljeno ime GOSPODOVO!‹« (Job 1,21) Toda kmalu zatem ga je zadel še hujši udarec: »Satan je odšel izpred GOSPODOVEGA obličja in udaril Joba s hudimi uljesi [gnojnimi razjedami] od podplatov njegovih nog do temena. Vzel si je črepinjo, da se je z njo strgal, in sedèl v pepelu. Tedaj mu je rekla njegova žena: ›Ali se boš še oklepal svoje popolnosti? Boga prekolni in umri!‹ On pa ji je rekel: ›Govoriš, kakor govori brezbožna ženska! Tudi dobro smo prejemali od Boga, zakaj bi hudega ne sprejeli?‹ Pri vsem tem Job ni grešil s svojimi ustnicami.« (Job 2,7–10)
Ko natančno raziskujemo knjigo Joba, razkrijemo, da Job sploh nikoli ni izvedel ozadja svoje tragedije, ki se je skrivalo v Satanovih obtožbah pred Božjim prestolom. Bistveno vprašanjev tem primeru ni nič drugačno kot tisto, ki si ga še danes zastavljajo ljudje, ki (se) sprašujejo, ali je Bog resnično dober in ali je moč zaupati suverenemu Bogu. Gre pravzaprav za prastaro vprašanje, ki ga je Satan v malo drugačni obliki zastavil že v edenskem vrtu (Prva Mojzesova knjiga 3,4–5).
Jobovi prijatelji Elifáz Temánec, Bildád Suhéjec in Cofár Naámčan so kmalu izvedeli za nesrečo, ki se mu je zgodila in so prišli k njemu na obisk. Ljudje smo nagnjeni k racionaliziranju po svojem podedovanem kulturnem svetovnem nazoru namesto Božje razodete resnice (Sveto pismo), tudi Jobovi prijatelji niso bili nič drugačni. Prvo vprašanje, ki si ga ljudje v takih primerih postavimo, je: »Zakaj se mi je to zgodilo?« Če gre za koga drugega, pa se glasi približno takole: »Le kaj je takega storil, da se mu je to zgodilo?« Prijatelji so v svojih nagovorih obtoževali Joba, češ, nekaj je že moral storiti, saj vendar Bog dobre in dovolj verne fante vedno nagrajuje z zdravjem in bogastvom, poredne in hudobne pa kaznuje. Tudi v današnjo cerkev so se vtihotapili taki, ki trdijo, da si zdrav in premožen, če le dovolj trdno veruješ. Lahko rečemo, da so ti pridigarji krivoverstva »besede vere« in »evangelija blaginje« v popolnem soglasju z Jobovimi prijatelji. Vendar s stališča Jobove knjige in še celega Svetega pisma tako poenostavljeno razmišljanje ne pije vode. Po treh krogih pogovorov prijatelji Jobu niso mogli dokazati krivde. V nadaljevanju se je oglasil Elihu, ki je bil nezadovoljen, ker oni trije Jobu niso ničesar dokazali, pa tudi z Jobovim zatrjevanjem, da je nedolžen za določen greh, za katerega trenutno trpi, so bili nezadovoljni. Elihuju se je zastavilo vprašanje, ali je Job res opravljal svoja dobra dela iz čistih motivov ali iz kakšnih bolj sebičnih razlogov. Ker je šlo najbrž za slednje, je Job sam kriv za svoje trpljenje.
Job je trdno stal na stališču, da je nedolžen za določen greh, za katerega trenutno trpi. Je bil res? Odgovor ni preprost. Sam Job je v 14,4 priznal: »Kdo pride čist iz nečistega? Nihče!« Apostol Pavel pa pravi: » … saj so vsi grešili in so brez Božje slave, … « (Pismo Rimljanom 3,23). Tu je imel Elihu prav: Job torej ni bil ravno nedolžen, ker je bil ne glede na vsa svoja dejanja, isto kot vsi izmed nas, še vedno grešnik, kar je polagoma tudi sam spoznaval. Po drugi strani je Job premogel močno vero: »Jaz vem, da je moj Odkupitelj živ in se bo poslednji vzdignil nad prah. Še potem, ko bo ta moja koža raztrgana, bom iz svojega mesa gledal Boga. To vidim sam, moje oči so uvidele in nihče drug, shranjeno je v mojem srcu, v mojih prsih!« (Job 19,25–27)
Čeprav torej Job ni bil na splošno nedolžen, je bil kljub temu opravičen, saj je veroval, da je njegov Odkupitelj, Odrešenik živ. Vedel je, da potrebuje Odrešenika (Mesija, prim. Prva Mojzesova knjiga 3,15) in izpovedal vero v Boga kot Odkupitelja. Kot tak se je Bog dokončno dosti pozneje razodel skozi osebo Jezusa Kristusa. Job je vedel, da bo ne glede na dobro ali hudo, ki ga preživlja na tem svetu, nekega dne zrl svojega Boga in Odkupitelja. Vse njegovo ravnanje na tem svetu je izhajalo iz te vere.
Zakaj se ljudem dogajajo slabe stvari? Jobova knjiga nam glede tega ne daje popolnega odgovora. Če zadeve racionaliziramo po svoje, hitro zgrešimo poanto. Takim, ki radi brskajo za takimi in drugačnimi odgovori, racionalizacijami in utemeljitvami, je Jezus ob neki priložnosti, ko je dal Pilat pobiti skupino Galilejcev, rekel: »Mar mislite, da so bili ti Galilejci večji grešniki kakor vsi drugi Galilejci, ker so to pretrpeli? Povem vam, da ne. A če se ne spreobrnete, boste vsi enako pokončani. Ali pa onih osemnajst, na katere se je podrl stolp v Síloi in jih ubil, mar mislite, da so bili večji dolžniki kakor vsi drugi prebivalci Jeruzalema? Povem vam, da ne. A če se ne spreobrnete, boste vsi prav tako pokončani.« (Evangelij po Luku 13,2–5)
Ni naša naloga, da bi presojali, zakaj se nam je zgodilo to ali ono. Tistim, ki pravijo: »Zakaj Bog dopušča trpljenje?«, bi Jezus morda odgovoril, da ponavadi tisti, ki tako sprašujejo, niso nikoli zares popolnoma čisto nedolžni trpeli, zagotovo pa bi jim svetoval, naj se spreobrnejo — pokesajo greha in verujejo Vanj. Konec koncev je bil Job sredi trpljenja, ki mu ni poznal vzroka, prepričan, da bo nekega dne gledal Božje — svojega Odkupitelja — obličje.
Job je predpodoba Jezusa Kristusa. Podobno, kot je Job prestal hudičevo preizkušnjo, je pozneje Jezus prestal podobno preizkušnjo na začetku svoje oznanjevalske poti (prim. Evangelij po Mateju 4,1–11; Evangelij po Luku 4,1–13). Podobno, kot je Job vzdržal v trpljenju, je v njem vzdržal tudi naš Gospod. Jobu je Bog, ko je prosil za svoje prijatelje, povrnil zdravje in dvojno mero vsega, kar je prej imel (Job 42,10), Gospoda Jezusa, ki je prosil za grešnike in umrl sramotne smrti na križu, pa je obudil od mrtvih in ga postavil na desnico veličastva. Jezus je Bog, ki se je identificiral s človeškim rodom tudi preko trpljenja. Pisec Pisma Hebrejcem pravi: »Trdno se torej držimo veroizpovedi, ker imamo veličastnega vélikega duhovnika, ki je šel skozi nebesa, Jezusa, Božjega Sina. Nimamo namreč vélikega duhovnika, ki ne bi mogel sočustvovati z našimi slabostmi, marveč takega, ki je kakor mi preizkušan v vsem, vendar brez greha. Bližajmo se torej z zaupnostjo prestolu milosti, da bomo dosegli usmiljenje in našli milost, ki nam bo v pravem trenutku pomagala.« (Pismo Hebrejcem 4,14–16) Da, Jezus je naš véliki duhovnik in Odkupitelj, o katerem more vsak vernik, ki trpi, reči z Jobovimi besedami: »Jaz vem, da je moj Odkupitelj živ … !«
Kaj je pomen knjige Joba?
