Zakaj kristjani potrjujejo skrivnost Svete Trojice kot eno od temeljnih dogem krščanske vere?


Vprašanje: Zakaj kristjani potrjujejo skrivnost Svete Trojice kot eno od temeljnih dogem krščanske vere? Ali naj kristjani pričakujejo, da bodo videnja del njihovih krščanskih izkušenj?

Odgovor:
Kristjani potrjujejo skrivnost Svete Trojice kot eno od temeljnih dogem krščanske vere, ker Sveto pismo uči, da Bog je troedini Bog.

»Enajst učencev se je odpravilo v Galilejo na goro, kamor jim je Jezus naročil. Ko so ga zagledali, so se mu do tal priklonili, nekateri pa so dvomili. Jezus je pristopil in jim spregovoril: ›Dana mi je vsa oblast v nebesih in na zemlji. Pojdite torej in naredite vse narode za moje učence: krščujte jih v ime Očeta in Sina in Svetega Duha in učite jih izpolnjevati vse, kar koli sem vam zapovedal! In glejte: jaz sem z vami vse dni do konca sveta.‹« (Evangelij po Mateju 28,16–20)

Trditev skrivnosti Svete Trojice je bila vedno ena od temeljnih dogem krščanske vere. Dogma je nekaj podobnega kot aksiom v matematiki. Protestantom nekateri očitajo, da nismo dosledni pri načelu Sola Scriptura (latinščina samo po Svetem pismu), saj v Svetem pismu ne najdemo besedne zveze Sveta Trojica. Slednje je sicer res, res pa je tudi, da mnogi ljudje ne razumejo načela Sola Scriptura, ki pravi, da je treba vse dogme in prakse preveriti skozi sito Svetega pisma. Reformacija ni pomenila izumljanja nove vere, ampak popravljanje tistega, kar se je v cerkvi skozi stoletja deformiralo. Reformacijsko načelo Sola Scriptura je povezano z zadostnostjo Svetega pisma kot našo vrhovno oblastjo v vseh duhovnih zadevah, kar se tiče vere in prakse. Sola Scriptura preprosto pomeni, da se v Svetem pismu izrecno ali implicitno uči vsa resnica, ki je potrebna za naše odrešenje od greha in duhovno življenje kot Jezusovih učencev. Pomeni le, da nam je v Svetem pismu dano vse potrebno, vse, kar zavezuje našo vest in vse, kar Bog zahteva od nas (Drugo pismo Timoteju 3,16). Pismo je torej popolno in edino merilo duhovne resnice, ki razkriva nezmotljivo vse, v kar moramo verjeti, da se rešimo, in vse, kar moramo storiti, da bomo slavili Boga. To — nič več, nič manj — je tisto, kar pomeni Sola Scriptura.

Po drugi strani danes mnogi evangelijski kristjani govorijo, da ni toliko pomembno, kaj veruješ, ampak to, kar delaš. Trdijo nekaj takega »Hočemo dejanja, ne verske formulacije!« Pri tem seveda pozabljajo, da so dejanja vedno posledica takšnih in drugačnih idej, ki jih nosimo v sebi, zaradi česar je kristjan dolžan vedeti, kaj veruje in zakaj tako veruje. Če tega ne vemo, smo v večni megli in negotovosti.

Pa preidimo k Svetopiskemu odlomku, s katerim se začenja ta prispevek. V njem gre za zadnjih pet vrstic Evangelija po Mateju, kjer je podano Jezusovo naročilo učencem, naj oznanjajo evangelij, krščujejo nove kristjane in jih učijo izpolnjevati vse, kar koli jim je že zapovedal. V 19. vrstici najdemo tudi zametek obrazca, ki služi pri podeljevanju krsta, le-ta pa je eden od dveh verskih obredov, ki ju je vzpostavil Kristus (drugi obred je obhajanje Gospodove večerje, prim. Prvo pismo Korinčanom 11,23–26). Če damo 19. vrstico še malo pod drobnogled, opazimo, da se podeljuje krst v imenu treh oseb: Očeta, Sina in Svetega Duha. Gre torej za tri božanske osebe ene Svete in nedeljive Trojice.

Krščanska cerkev se je bila zgodaj primorana spoprijeti s težavami doktrinarne narave. Novozavezna cerkev je podedovala od judovstva vero v enega samega pravega Boga Svetega pisma. Toda tudi Jezus se je svojim učencem razodel kot Bog. Po svojem vnebohodu je naš Gospod skupaj z Očetom (Evangelij po Janezu 14,16. 26; 15,26; 16,7; Apostolska dela 1,4) poslal na svet Svetega Duha, ki je tudi opisan kot sveta in neskončna božanska oseba (Apostolska dela 5,3–4; Drugo pismo Timoteju 3,16; Drugo Petrovo pismo 1,21). Ker Sveto pismo nikjer dobesedno ne govori, da Bog je troedini Bog, je morala cerkev to nekako povezati s tem, da je obravnavala trditev celotnega Svetega pisma, saj so se v zvezi s tem zelo zgodaj pojavila različna napačna tolmačenja, ker so nekateri ljudje poudarjali posamezne odlomke, ne da bi upoštevali druge. Cerkev je to stvar dokončno definirala v 4. stoletju na nicejskem (325 po Kr.) in prvem carigrajskem koncilu (381 po Kr.). Z matematičnega stališča je seveda enačba »trije so eden in obratno« nesprejemljiva. Toda nikar ne pozabimo, da je Bog onkraj matematike. Če bi bilo drugače, bi bil Bog del naravnega sistema stvari, toda On v vsem presega stvarstvo.

Dogma o Trojici uči še eno pomembno resnico, ta je, da je Bog občestveno bitje, ni samozadovoljni samotar, kot muslimani zmotljivo učijo. Ker smo ustvarjeni po njegovi podobi, smo tudi ljudje občestvena bitja. Sociologi pravijo, da je človek družbeno bitje. Jezus se je razodel kot Sin nebeškega Očeta, torej je Oče počelo Sina. Nekateri razlagajo skrivnost Trojice s stališča Janezovega izreka: »Kdor ne ljubi, Boga ni spoznal, kajti Bog je ljubezen.« (Prvo Janezovo pismo 4,8) Oče ljubi Sina, Sin mu vrača ljubezen, Sveti Duh pa je vez ljubezni v Trojici. Tukaj gre za zelo smiselno razlago te dogme.

Skrivnost Svete Trojice pogosto izražamo na ta način: »Bog Oče nas je ustvaril, Bog Sin nas je odrešil, Bog Sveti Duh nas posvečuje.« Ta trditev je sicer pravilna, a precej pomanjkljiva. Pri stvarjenju sta namreč sodelovala tudi Bog Sin in Bog Sveti Duh (prim. Prva Mojzesova knjiga 1,1–2; Evangelij po Janezu 1,1–3. 14; Pismo Kološanom 1,16; Pismo Hebrejcem 1,1–2). Tudi pri odrešenju izvoljenih so sodelovale vse tri Božje osebe (prim. Evangelij po Janezu 3,3–8.16–17; 6,37–40; Pismo Rimljanom 8,26–27). Podobno je s posvečenjem (prim. Prvo pismo Korinčanom 1,26–31; Pismo Hebrejcem 2,10–12; Prvo Petrovo pismo 1,1–2).

Ko razlagamo troedinost Boga, moramo paziti, da se nam ne zgodi, kot se je domnevno sv. Avguštinu. Rečeno je, da je omenjeni mislec dolgo premišljeval to zadevo, nakar je srečal otroka, ki je prelival vodo iz morja v majhno jamico. Ko je veliki učenjak dečka vprašal, kaj dela, mu je le-ta odgovoril, da hoče preliti vso vodo iz morja v jamico. Avguštin mu je rekel, da je kaj takega nemogoče. Toda deček mu je odvrnil: »In ti bi rad veliko skrivnost Svete Trojice prelil v svojo majhno glavo?« To je sicer legenda, a je zelo poučna. Človek v svoji končnosti ne bo mogel nikoli doumeti neskončnega Boga. Lahko le po veri sprejme to, kar ga nedvomno uči Sveto pismo kot celota.

Na koncu našega kratkega odlomka (Evangelij po Mateju 28,20) je Jezus učencem in vsej svoji cerkvi obljubil, da bo ob svojem ljudstvu prisoten vse do konca sveta. Njegova prisotnost po Svetem Duhu je za nas neskončno pomembnejša od popolnega razumevanja skrivnosti Božje troedinosti. »Milost Gospoda Jezusa Kristusa in ljubezen Boga in občestvo Svetega Duha z vami vsemi!« (Drugo pismo Korinčanom 13,13) Hvala Bogu!


Povratek na slovensko domačo stran
Zakaj kristjani potrjujejo skrivnost Svete Trojice kot eno od temeljnih dogem krščanske vere?

Ugotovite, kako ...

Preživite večnost z Bogom



Sprejmite odpuščanje z Bogom