Kaj pomeni, da je namreč korenina vsega zla pohlep po denarju?


Vprašanje: Kaj pomeni, da je namreč korenina vsega zla pohlep po denarju? Ali naj kristjani pričakujejo, da bodo videnja del njihovih krščanskih izkušenj?

Odgovor:
Nekdo iz množice mu je rekel: ›Učitelj, reci mojemu bratu, naj deli dediščino z menoj.‹ On pa mu je dejal: ›Človek, kdo me je postavil za sodnika ali delivca nad vaju?‹ In rekel jim je: ›Pazíte in varujte se vsake pohlepnosti, kajti življenje nikogar ni v obilju iz njegovega premoženja.‹ Povedal jim je priliko: ›Nekemu bogatemu človeku je polje dobro obrodilo, zato je v sebi razmišljal: ›Kaj naj storim, ker nimam kam spraviti svojih pridelkov?‹ Rekel je: ›Tole bom storil. Podrl bom svoje kašče in zgradil večje. Vanje bom spravil vse svoje žito in dobrine. Tedaj bom rekel svoji duši: Duša, veliko dobrin imaš, shranjenih za vrsto let. Počivaj, jej, pij in bodi dobre volje.‹ Bog pa mu je rekel: ›Neumnež! To noč bodo terjali tvojo dušo od tebe, in kar si pripravil, čigavo bo?‹ Tako je s tistim, ki sebi nabira zaklade, ni pa bogat pred Bogom.« (Evangelij po Luku 12,13–21)

Sleherni človek ima določeno lastno hierarhijo prioritet. »Nekdo iz množice«, ki si je želel, da bi mu Jezus pomagal pri delitvi dediščine z bratom, je imel najbrž zelo rad denar oziroma materialne dobrine nasploh. Pravila dedovanja so sicer zapisana v Peti Mojzesovi knjigi 21,15–17 (prim. Četrta Mojzesova knjiga 27,1–11). Splošno pravilo je prvorojencu dajalo pravico do dvakrat večjega deleža dediščine, kot so ga prejeli mlajši sinovi, toda v spornih primerih so težave pogostokrat reševali rabini. Ker so tudi našega Gospoda šteli za rabina, so ljudje prihajali k njemu po različne nasvete, mnenja in razsodbe. Morda si je mož iz Evangelija po Luku 12,13 želel pravične razsodbe, morda je hotel doseči, da bi se njegov primer razrešil njemu v korist. Kljub temu apostol Pavel ni zastonj zapisal, da je korenina vsega zla pohlep po denarju (Prvo pismo Timoteju 6,10). Denar sam po sebi ni ne dober ne slab. Slab je pohlep po denarju oziroma bogastvu. V takem primeru dobi denar božanske značilnosti v glavi pohlepneža in njemu postane malik. Pred te vrste malikovalstvom svari Jezus v priliki o nespametnem bogatašu, s katero je komentiral željo, ki jo je izrazil mož iz množice.

Biti bogat je samo po sebi vrednostno nevtralno. Tudi to, da bogatemu človeku polje dobro obrodi, ni čisto nič slabega. Slaba je navezanost na stvari, ki potem dobijo vlogo naših »odrešenikov«, torej bogov. Bogataš iz prilike se ni zanašal na Boga, ampak na svoje premoženje, uspaval se je v svojem bogastvu. Bogati ljudje si sicer lahko plačajo boljše življenjske razmere in boljšo zdravstveno oskrbo. Toda na koncu bodo morali umreti enako kot tisti, ki si tega ne morejo privoščiti, saj nam ob smrti čisto nič ne pomaga zanašanje na to, kar imamo. Lahko načrtujemo in obračamo, kolikor hočemo, toda zadnja beseda zagotovo ne bo naša. Seveda niso vsi ljudje udarjeni na denar, zato lahko na mesto bogastva postavimo tudi kako drugo stvar, kot so: ugled, poklic, oblast, spolnost, hobi, zabava itd. Lahko tudi več stvari, ne le eno. Vse to nas lahko obvladuje in ko te nekaj obvladuje, postane ta stvar, ali več stvari, tvoj bog, dobesedno malik. Lahko imaš tudi več takih bogov ali malikov. Ob neki priložnosti je Jezus izjavil: »Kako težko bodo tisti, ki imajo premoženje, prišli v Božje kraljestvo!« Učenci so se čudili njegovim besedam. In Jezus je vnovič spregovoril: »Otroci, kako težko je priti v Božje kraljestvo! Laže gre kamela skozi šivankino uho, kakor bogataš pride v Božje kraljestvo.« (Evangelij po Marku 10,23b–25) Vzrok za to ni bogastvo kot tako, ampak odnos posameznika do bogastva ali česarkoli drugega: »Ne nabirajte si zakladov na zemlji, kjer uničujeta molj in rja in kjer tatovi vlamljajo in kradejo; nabirajte pa si zaklade v nebesih, kjer jih ne uničujeta ne molj ne rja in kjer tatovi ne vlamljajo in ne kradejo. Kjer je namreč tvoj zaklad, tam bo tudi tvoje srce.« (Evangelij po Mateju 6,19–21) Lahko se iz učenja Jezusa naučimo naslednje: če je Bog moja prioriteta, potem sem s srcem pri Bogu, če je moja prioriteta nekaj drugega, potem sem s srcem pri tisti stvari, naj si bo to bogastvo, denar ali kar koli drugega, skratka, malik. Malikovanje ni le čaščenje lesenih, kamnitih ali kakršnih koli drugih podob. Tisto, na kar sem navezan, je moj bog. In če je moj bog marsikaj, razen troedinega Boga Svetega pisma, je to malik. Jean Calvin (10 July 1509 – 27 May 1564) ni zaman dejal, da je človeško srce izdelovalnica malikov. Apostol Janez pa je prve kristjane opomnil: »Otroci, varujte se malikov.« (Prvo Janezovo pismo 5,21)

Bog rešuje zelo raznolik spekter grešnih ljudi, čeprav je to s človeškega stališča mnogokrat videti kot nekaj povsem nemogočega. Toda Bog ni človek, zato pravi Jezus: »Pri ljudeh je to nemogoče, ne pa pri Bogu, kajti pri Bogu je vse mogoče.« (Evangelij po Marku 10,27b) Nikogar ne rešuje njegovo bogastvo, pa tudi revščina ne, ampak je Bog tisti, ki po milosti po veri v Jezusa Kristusa rešuje grešnike vseh vrst. Jezus Kristus je ta, ki je umrl na križu kot nadomestna spravna žrtev za naše grehe in vstal od mrtvih za naše opravičenje (Pismo Rimljanom 4,25). Kdor ekskluzivno veruje Vanj, ima večno življenje (Evangelij po Janezu 3,16). Resničnemu verniku se poruši njegova stara hierarhija prioritet (Pismo Filipljanom 3,7–21). Sveti Duh ustvari v njem novo življenje in nove prioritete. Naj ti Bog da prave prioritete, ki te vodijo v večno življenje!


Povratek na slovensko domačo stran
Kaj pomeni, da je namreč korenina vsega zla pohlep po denarju?

Ugotovite, kako ...

Preživite večnost z Bogom



Sprejmite odpuščanje z Bogom