Vprašanje
Kako naj razumemo Jezusovo velikoduhovniško molitev v Evangeliju po Janezu 17?
Odgovor
Očenaš je bržkone najbolj znana Jezusova molitev, najdemo pa jo zapisano v dveh različicah, in sicer v Evangeliju po Mateju 6,9–13 ter v krajši obliki v Evangelij po Luku 11,2–4. V 17. poglavju Evangelija po Janezu pa najdemo še eno molitev, ki je malo daljša in jo ponavadi imenujemo Jezusova velikoduhovniška molitev. Le-to je naš Gospod izgovoril po koncu pashalne večerje, tik preden je z učenci krenil proti Oljski gori.
Jezusovo velikoduhovniško molitev sestavlja več smiselnih celot, tukaj jo bomo razdelili na tri dele:
Uvodni del oziroma nagovor.
Molitev za Jezusove učence.
Molitev za vse, ki verujemo po njihovem (apostolovem) oznanjevanju in za cerkev v celoti.
Uvodni del oziroma nagovor:
Poglavje se začne z besedami: »Ko je to izrekel, je povzdignil oči proti nebu in dejal: … « Kristjani danes velikokrat molimo tako, da pri molitvi sklanjamo glavo v tla in mižimo. Jezus je delal ravno obratno: oči je povzdignil k nebu in molil. Tako je delal, ker v njegovem odnosu z nebeškim Očetom ni bilo nikakršne ovire. Jezus je živel brezgrešno življenje, ki je potekalo v popolni poslušnosti volji nebeškega Očeta. Ljudje nikoli ne bomo zmožni take poslušnosti. Lahko le poskušamo in se trudimo. To smo pravzaprav tudi dolžni. Ampak s tem še ni rečeno, da kristjan ne bi smel moliti zazrt proti nebu. Apostol Pavel piše, da »Zdaj ni torej nobene obsodbe za tiste, ki so v Kristusu Jezusu« (Pismo Rimljanom 8,1). Jezus je naša popolnost, on je naš Srednik (Prvo pismo Timoteju 2,5–6; Pismo Hebrejcem 8,6; 9,15). »V njem imamo srčnost in dostop v popolnem zaupanju po veri vanj.« (Pismo Efežanom 3,12) Ker je tako, smemo moliti, kakor je on molil. Lahko pa tudi drugače, pri tem je glavno, da častimo »v duhu in resnici« (Evangelij po Janezu 4,23–24).
»Oče, prišla je ura. Poveličaj svojega Sina, da Sin poveliča tebe, kajti dal si mu oblast nad vsemi živimi bitji, da bi dal večno življenje vsem, ki si mu jih dal. Večno življenje pa je v tem, da spoznavajo tebe, edinega resničnega Boga, in njega, ki si ga poslal, Jezusa Kristusa. Jaz sem te poveličal na zemlji s tem, da sem dokončal delo, ki si mi ga dal, da ga opravim. In zdaj me ti, Oče, poveličaj pri sebi z veličastvom, ki sem ga imel pri tebi, preden je bil svet.« (Evangelij po Janezu 17,1b–5) Jezus se je popolnoma zavedal, da je prišla njegova ura, ko bo pretrpel strašno smrt za grehe svojega ljudstva. Obenem se je jasno zavedal svoje božanskosti, kar je razvidno v tem odlomku. Pisano je namreč: »Jaz sem GOSPOD, to je moje ime, svoje slave ne dam drugemu, ne svoje hvale malikom.« (Izaija 42,8) Če bi bil Jezus navaden človek, ne bi mogel reči Bogu, naj ga poveliča z veličastvom, ki ga je imel, preden je bil ustvarjen svet, torej od vekomaj. V nadaljevanju pravi, da mu je dal Oče oblast nad vsemi živimi bitji, da bi dal večno življenje vsem, ki jih je Jezus prejel od Očeta. Tukaj je povedal, da večno življenje ne pripada vsem po vrsti, ampak tistim, ki mu jih je dal Oče. Gre torej za izvolitev in vnaprejšnjo določitev, ki jo je opravil Bog v skladu s svojo suvereno voljo pred začetkom sveta. Večnega življenja so deležni vsi, ki poznajo Očeta in Sina. Glagol »poznajo« ne pomeni površinskega poznavanja ali znanstva, ampak gre za globok oseben odnos z Bogom, ki ga imajo izvoljeni. Jezus je s svojim življenjem popolne poslušnosti v celoti izpolnil Očetovo voljo in s tem poveličal Očeta, zato od njega pričakuje, da bo zdaj on poveličal Njega, svojega Sina.
Molitev za Jezusove učence:
»Razodel sem tvoje ime ljudem, katere si mi dal od sveta. Tvoji so bili, pa si jih dal meni in so se držali tvoje besede. Zdaj vedo, da je vse, kar si mi dal, od tebe; kajti besede, ki si mi jih dal, sem dal njim. Oni so jih sprejeli in resnično spoznali, da sem izšel od tebe, ter začeli verovati, da si me ti poslal.« (Evangelij po Janezu 17,6–8) Tukaj se začne drugi del Jezusove velikoduhovniške molitve. V tem odlomku Jezus poudarja, da je razodel Očetovo ime tistim, ki mu jih je dodelil nebeški Oče. Oni so sprejeli Božjo besedo in začeli verovati v Jezusa. V tistem času njihova vera še ni bila čisto popolna, kar je razvidno iz nadaljnjih dogodkov (npr. panika učencev ob Jezusovi aretaciji, pozneje Petrova zatajitev itn.), toda, kadar Bog rešuje, takrat zagotovo rešuje.
»Jaz prosim zanje. Ne prosim za svet, temveč za tiste, ki si mi jih dal, ker so tvoji; in vse moje je tvoje, in kar je tvoje, je moje in poveličan sem v njih. Nisem več na svetu; oni so na svetu, jaz pa odhajam k tebi. Sveti Oče, ohrani jih v svojem imenu, ki si mi ga dal, da bodo eno kakor midva. Dokler sem bil z njimi, sem jih varoval v tvojem imenu, ki si mi ga dal. Obvaroval sem jih in nobeden izmed njih se ni pogubil, razen sina pogubljenja, da se izpolni Pismo. Zdaj odhajam k tebi, vendar to govorim na svetu, da bodo imeli moje veselje v sebi dopolnjeno.« (Evangelij po Janezu 17,9–13) V tem delu svoje molitve je Jezus izrecno prosil za svoje učence, ne za svet, saj so bili učenci tisti, katere mu je dal Oče. Ti so tudi dobili nalogo, da oznanijo evangelij svetu. Zato se torej na tem mestu Jezus ne ukvarja s svetom, ampak z učenci. Oni so tisti, v katerih je bil Jezus že tedaj poveličan, čeprav se tega niso zavedali. On je odhajal iz sveta, oni so ostajali v svetu, zato je Jezus prosil Očeta, naj jih ohrani in naredi, da bodo eno, kakor sta onadva eno. Jezusov ideal je organska edinost vere vseh vernikov in ravno prav je tako po moči Svetega Duha med resničnimi kristjani. Toda ker pa je v cerkvah veliko zmedenih ljudi, ki v resnici niso kristjani, ampak se imajo vseeno za kristjane in zato ne morejo svetopisemsko živeti kot kristjani, se ta edinost ni uspela institucionalno ohraniti med denominacijami. Danes obstaja ekumensko gibanje med samoimenovanimi kristjani, ki se zavzemajo za institucionalno edinost kristjanov. Toda tu se poraja vprašanje, kakšen smisel ima gibanje, za katerega se najbolj zavzemajo skupnosti, ki so zelo oddaljene od evangeljske vere, ali tiste, ki se od nje vedno bolj oddaljujejo in skoraj ničesar več svetopisemskega ne verujejo. Edinost da, a samo v Svetem Duhu s resničnimi učenci Kristusa v skladu Svetega pisma, torej ne za vsako ceno! Jezus je v času svojega zemeljskega bivanja uspešno ohranjal učence v Očetovem imenu in jih obvaroval pogube. Izjema je bil Juda Iškarijot, ki je bil eden od dvanajstih, ni pa bil med Božjimi izvoljenimi. Pismo pravi: »Toda trdni Božji temelj stoji in ima tale pečat: Gospod pozna svoje in: ›Naj odstopi od krivice vsak, kdor kliče Gospodovo ime‹.« (Drugo pismo Timoteju 2,19) Tisti, ki jih Gospod pozna, se ohranijo v večnem življenju. Bog Sveti Duh jih zagotovo ohranja. Tudi v tem primeru nam glagol »pozna« pove, da gre za globok oseben odnos, ki ga ima Gospod s svojimi ljudmi. Na koncu tega odlomka pa Jezus prosi Očeta, da bi imeli učenci njegovo (Jezusovo) veselje v sebi dopolnjeno. Jezus ni prosil Očeta, da bi bili učenci srečni, ampak, da bi imeli v sebi veselje. Pisano je: »Ne bodite žalostni, kajti GOSPODOVO veselje je vaša moč.« (Nehemije 8,10b) To dejstvo je nadvse pomembno, zato nas Božja beseda na več mestih spodbuja k veselju: »Veselite se v GOSPODU, radujte se, pravični, vriskajte vsi, ki ste iskreni v srcu.« (Psalm 32,11) Ali pa, ko pravi: »Veselite se v Gospodu zmeraj; ponavljam vam, veselite se.« (Pismo Filipljanom 4,4) Veselje je, kot pravi Pavel v Pismu Galačanom 5,22, del sadu Duha, in ga na tem seznamu navaja na drugem mestu, takoj za ljubeznijo. Jezus je svoje ljudstvo odrešil greha in večnega pogubljenja, kar je že samo po sebi dovolj dober razlog za veselje. Jezus ima oblast, da podeli večno življenje vsem, ki mu jih je zaupal (izročil) nebeški Oče. Vsak, ki ga nebeški Oče privede k Jezusu, pozna Jezusa kot svojega Gospoda in Odrešenika. Tak ima dovolj velik razlog za pristno veselje. Imaš tudi ti v sebi to veselje?
V Evangeliju po Janezu 17,14 je Jezus rekel: »Izročil sem jim tvojo besedo, svet pa jih je zasovražil, ker niso od sveta, kakor jaz nisem od sveta.« Beseda, o kateri pripoveduje naš Gospod, je njegov nauk, ki ga je razodel apostolom. Oni so njegov nauk sprejeli in bili deležni rojstva od zgoraj. To novo rojstvo jih je oddelilo od sveta. Novo rojstvo je ločnica med tistimi, ki so Gospodovi in med tistimi, ki niso. Tisti, ki to niso, so od nekdaj sovražili tiste, ki so njegovi. Zato je Gospod prosil nebeškega Očeta: »Ne prosim, da jih vzameš s sveta, ampak da jih obvaruješ hudega.« (Evangelij po Janezu 17,15) Svojim učencem ni obljubil lagodnega življenja, postlanega z rožicami, ampak ravno nasprotno, toda Jezus kljub temu ni prosil Očeta, naj jih vzame s sveta, niti da jih zaščiti pred trpljenjem na svetu, ampak, da jih obvaruje hudega, torej Satana in pokvarjenosti tega sveta (Prvo Janezovo pismo 5,18–21). Nato nadaljuje: »Niso od sveta, kakor jaz nisem od sveta.« (Evangelij po Janezu 17,16), kjer še enkrat poudari ločnico med svojim ljudstvom in preostalim svetom. Ta razlika se kaže v različnih prioritetah, željah in potrebah ter nenazadnje v drugem objektu čaščenja — Jezusa. Mnogi, ki se imajo za kristjani, so danes zapeljani s strani krivih prerokov, ki oznanjajo med drugi »teologijo« zdravja in bogastva. Tega Jezus zagotovo ni prosil za svoje učence, temveč: »Posveti jih v resnici; tvoja beseda je resnica. Kakor si mene poslal na svet, sem tudi jaz njih poslal v svet, in zanje se posvečujem, da bi bili tudi oni posvečeni v resnici.« (prav tam v. 17–19) Posvečenost je pomembnejša kot zdravje, premoženje, dolgo življenje in druge časne dobrine. Svetost izhaja iz resnice, ne iz naših naporov. Zlo korenini v zmotah in lažeh, rezultat Božje resnice, ki je razodeta v njegovi besedi, je posvečenost. Nebeški Oče je poslal v svet svojega Sina Jezusa, enako je tudi Božji Sin poslal svoje apostole v svet. Ko pravi, da se zanje posvečuje, s tem ni mislil, da bi on sam potreboval kako moralno izboljšavo, saj je bil sam popolnoma svet. Kot véliki duhovnik se je posvetil zadani mu nalogi, zlasti žrtvi, ki je bila pred njim.
Molitev za vse, ki verujemo po njihovem oznanjevanju in za cerkev v celoti:
V drugem, najdaljšem delu svoje velikoduhovniške molitve, je Jezus molil za apostole, v tretjem delu, ki ga obravnavam v tem in naslednjem odstavku, pa za tiste, ki s(m)o po oznanjevanju apostolov začeli verovati vanj in za cerkev v celoti. Ta del se začne z besedami: »Toda ne prosim samo za té, ampak tudi za tiste, ki bodo po njihovi besedi verovali vame: da bi bili vsi eno, kakor si ti, Oče, v meni in jaz v tebi, da bi bili tudi oni v naju, da bo svet veroval, da si me ti poslal. In jaz sem jim dal veličastvo, ki si ga dal meni, da bi bili eno, kakor sva midva eno: jaz v njih in ti v meni, da bi bili popolnoma eno. Naj svet spozna, da si me ti poslal in da si jih ljubil, kakor si ljubil mene.« (prav tam v. 20–23) Tudi za to skupino svojih učencev prosi enako, kot je v 11. vrstici prosil za apostole, torej, da bi bili eno. Edinost Očeta in Sina je zgled edinosti Božjega ljudstva. Jezus ne prosi le za duhovno edinost, ampak za vidno zunanjo edinost, ki bi bila prepričljiva za zunanji svet. Pri ohranjanju take edinosti je cerkev močno zatajila. Vendar, kakor smo že omenili, institucionalna edinost med denominacijami je sicer zelo dobra in nadvse zaželena, vendar ne za vsako ceno! Resnica ne bi smela biti žrtev za golo edinost na videzu. Pravi kristjani se držijo svetopisemske resnice in so v tem povezani v ljubezni (gl. Pismo Efežanom 4,1–16). In še nekaj o Očetovi ljubezni! Kristjani mnogokrat pozabljamo, da nas nebeški Oče ljubi. Radi omenjamo Jezusovo ljubezen, na Očetovo pa pozabljamo, čeprav nam o njej govori Jezus v najbolj znani vrstici Svetega pisma, ko pravi: »Bog je namreč svet tako vzljubil, da je dal svojega edinorojenega Sina, da bi se nihče, kdor vanj veruje, ne pogubil, ampak bi imel večno življenje« (Evangelij po Janezu 3,16). Bog Oče je poslal Sina, ker je Oče sam vzljubil svet! Oče je poslal Sina, ker nas ljubi, kakor ljubi svojega Sina. To védenje je čudovito!
V nadaljevanju svoje molitve je Jezus rekel: »Oče, hočem, naj bodo tudi ti, ki si mi jih dal, z menoj tam, kjer sem jaz, da bodo gledali moje veličastvo, ki si mi ga dal, ker si me ljubil pred začetkom sveta. Pravični Oče, svet te ni spoznal, jaz pa sem te spoznal in ti so spoznali, da si me ti poslal. In razodel sem jim tvoje ime in jim ga bom razodeval, da bo ljubezen, s katero si me ljubil, v njih in bom jaz v njih.« (Evangelij po Janezu 17,24–26) Tudi na tem mestu Jezus ne prosi Očeta, naj da Božjemu ljudstvu časne dobrine, kot so zdravje, bogastvo in podobno, ampak v prvi vrsti za to, da nas ohrani za večno življenje, kar je dobrina, ki je trajna in ostane na veke. V Jezusovi velikoduhovniški molitvi se prepleta nekaj pomembnih prošenj za nas: za svetost/posvečenost, za medsebojno edinost in ljubezen v resnici ter za to, da bi bili na koncu vzeti v nebeško slavo. Svet, ki ga sestavljajo tisti, ki niso v Jezusu, ne pozna Boga, kajti poznati Boga pomeni poznati njegovo ljubezen. Jezus nam je s svojo smrtjo na križu najpopolneje izrazil svojo ljubezen in ljubezen, ki jo ima Bog do nas. Poznati Boga in njegovo ljubezen ni isto, kot nekaj vedeti o tem. Védenje o Bogu še ni poznavanje Boga. Poznati Boga pomeni, da si z njim v pristnem osebnem odnosu, ki je podoben odnosu otroka do očeta ali matere.
Kaj lahko rečeš o svojem odnosu z Bogom? Če še vedno nisi kristjan, rotim te, pokesaj se greha nevere in veruj v Jezusa kot edinega Odrešenika in Gospoda, ki te lahko spravlja z Očetom.
Kako naj razumemo Jezusovo velikoduhovniško molitev v Evangeliju po Janezu 17?
